»Kolikokrat ti moram še reči?«
Če si starš, si ta stavek verjetno izrekel že večkrat, morda celo danes.
Zjutraj opozarjaš na oblačenje, popoldne na pospravljanje igrač, zvečer na umivanje zob,… Včasih imaš občutek, da ves dan samo opominjaš, ponavljaš in usmerjaš.
Mnogi starši v takšnih trenutkih pomislijo, da njihov otrok potrebuje več discipline, da bi moral biti bolj ubogljiv, bolj odgovoren in bolj samostojen.
Toda težava pogosto ni v pomanjkanju discipline, ampak v pomanjkanju rutine.
Zakaj otrok ne sodeluje?
Ko odrasli opazujemo otroka, pogosto vidimo samo vedenje. Vidimo otroka, ki ne pospravi za seboj, ki zavlačuje pri oblačenju ali ki se upira večerni rutini. Ne vidimo pa vedno ozadja.
Otroški možgani se razvijajo postopoma. Del možganov, ki je odgovoren za načrtovanje, organizacijo, samokontrolo in odgovornost, še dolgo ni popolnoma razvit. Zato otrok ne deluje tako kot odrasel človek.
Kar je za nas logično in samoumevno, za otroka pogosto ni.
Otrok ne vstane zjutraj in si ne reče:
»Najprej se oblečem, nato pojem zajtrk, si umijem zobe in pripravim torbo.«
Njegovi možgani še ne delujejo na tak način. Prav zato potrebuje strukturo.
Kaj otroku daje rutina?
Rutina otroku daje občutek predvidljivosti.
Ko otrok ve, kaj sledi, se počuti bolj varnega. Njegovi možgani porabijo manj energije za ugibanje in več za sodelovanje.
Predstavljaj si, da bi vsak dan prišel v službo in ne bi vedel:
- kaj boš delal,
- kdo bo tvoj nadrejeni,
- kdaj boš imel malico,
- kaj se od tebe pričakuje.
Verjetno bi bil hitro utrujen in razdražen.
Podobno se počuti otrok, kadar je njegov dan nepredvidljiv in odvisen od trenutnih navodil odraslih.
Rutina ustvarja red v svetu, ki ga otrok šele spoznava.
Zakaj disciplina sama po sebi ni dovolj?
Disciplina pogosto temelji na popravljanju vedenja. Ukrepamo takrat, ko je težava že nastala.
Otrok ni pospravil, ko se otrok ni oblekel, ko si otrok ni umil zob,… Takrat začnemo opozarjati, opominjati, groziti ali prepričevati.
Rutina pa deluje drugače. Če otrok vsak dan sledi podobnemu zaporedju dejavnosti, veliko stvari postane navada. Za sodelovanje potrebuje manj opominjanja in manj zunanje motivacije.
To ne pomeni, da disciplina ni pomembna. Pomeni pa, da je veliko lažje vzgajati otroka, ki ima jasne rutine, kot otroka, ki mora vsak dan znova ugibati, kaj se od njega pričakuje.
Manj opominjanja, več samostojnosti
Mnogi starši si želijo bolj samostojnega otroka. Želijo si, da bi se otrok sam oblekel, sam pospravil svoje stvari, sam opravil določene naloge. Toda samostojnost se ne razvije iz opominjanja ampak iz ponavljanja.
Ko otrok vsak dan opravlja enake naloge v podobnem vrstnem redu, začne graditi navade in navade sčasoma zmanjšajo potrebo po stalnem nadzoru odraslega.
To je razlog, zakaj nekateri otroci določene stvari opravijo skoraj avtomatsko, drugi pa potrebujejo deset opomnikov.
Razlika pogosto ni v otroku, ampak je v rutini.
Kaj lahko starši naredimo že danes?
Ni potrebno ustvariti popolnega urnika, dovolj je, da začnete z eno rutino. Morda jutranjo, morda večerno, morda rutino prihoda domov iz vrtca ali šole,… Pomembno je, da je jasna, preprosta in ponovljiva.
Otroci potrebujejo predvidljivost.
Rešitev ni v večji strogosti
Ko otrok ne sodeluje, pogosto pomislimo, da moramo biti strožji. V resnici pa otrok pogosto ne potrebuje strožjega starša, ampak bolj jasen okvir. Potrebuje rutino, ki mu pomaga razumeti, kaj se od njega pričakuje in ko se rutina vzpostavi, se zgodi nekaj zanimivega.
Starši začnejo manj opozarjati, otroci začnejo bolj sodelovati, doma je manj konfliktov in prav to si želi večina družin. Ne popolnosti, ampak več miru.
Želiš več sodelovanja in manj vsakodnevnega pregovarjanja?
Prav zato sem ustvarila program Majhni koraki, velike navade, kjer staršem pokažem, kako pri otroku razvijati samostojnost, odgovornost in sodelovanje brez kričanja, brez kazni in brez neskončnega opominjanja.
Ker otroci ne potrebujejo več discipline, ampak jasne navade, varne meje in odraslega, ki jih zna voditi.
Manj opominjanja, več sodelovanja in več miru v družini.
