Zakaj dvom vase ruši tvojo avtoriteto (in kako jo zgradiš nazaj)

Zakaj dvom vase ruši tvojo avtoriteto (in kako jo zgradiš nazaj)

Veliko staršev misli, da je avtoriteta povezana s strogostjo, z glasom, z nadzorom in disciplino. V resnici pa avtoriteta izhaja iz nečesa veliko bolj preprostega in hkrati veliko bolj globokega, iz notranjega občutka, da veš, kaj delaš.

Ko ima starš ta občutek, ne potrebuje povišanega glasu, stalnega nadzora in dokazovanja. Njegova prisotnost sama po sebi deluje stabilno. Otrok ob njem začuti, da je nekdo, ki vodi, ki razume situacijo in na katerega se lahko opre.

Iz psihološkega vidika temu rečemo notranja regulacija in starševska samozaupanost. To pomeni, da starš ne deluje iz impulza ali trenutnega čustva, ampak iz razumevanja. Razume, kaj se z otrokom dogaja, razume razvojne potrebe in zna izbrati odziv, za katerim lahko stoji. Ne zato, ker bi bil popoln, ampak zato, ker ima notranjo orientacijo.

Ta notranja orientacija je za otroka izjemno pomembna. Otrokov živčni sistem namreč še ni zrel in se razvija v odnosu z odraslim. Otrok se ne zna sam umiriti, ne zna sam postaviti meja in razumeti svojih čustev. Zato potrebuje odraslega, ki je dovolj stabilen, da mu to posodi. Kadar starš deluje mirno in jasno, otrok dobi občutek varnosti in ko se otrok počuti varen, lahko sodeluje.

Težava nastane, ko tega notranjega občutka ni, takrat se začne pojavljati dvom. Dvom se ne pokaže vedno na glas, pogosto je tih in neopazen, vendar močno vpliva na vedenje starša. Starš začne preveč razmišljati, začne preverjati vsako svojo odločitev, začne popuščati in ponovno postavljati meje. Včasih preveč razlaga, velikokrat reagira različno na enake situacije.

Otrok tega ne razume kot prilagodljivost ali razmislek ampak, kot negotovost in ko otrok začuti negotovost v odraslem, izgubi orientacijo. V takšni situaciji pogosto začne testirati meje, postane bolj uporniški ali pa se zapre vase. To se ne zgodi zato, ker bi želel provocirati, ampak zato, ker išče stabilnost.

Avtoriteta namreč ni povezana z močjo, ampak z zaupanjem. Otrok zaupa odraslemu, ki je predvidljiv in dosleden. Kadar starš danes reagira na en način, jutri pa na popolnoma drugega, otrok ne more razviti občutka varnosti in brez varnosti ni sodelovanja.

Pomembno je razumeti, da dvom sam po sebi ni problem, dvom pomeni, da staršu ni vseeno in da želi delati dobro in da se zaveda svoje vloge. Težava nastane, ko dvom začne voditi odločitve. Kadar starš ne deluje več iz svojih vrednot, ampak iz strahu, da bo naredil napako.

Otrok pa ne potrebuje starša, ki nikoli ne dvomi, ampak starša, ki kljub dvomu zmore ostati dovolj stabilen. Potrebuje starša, ki zna sprejeti, da otrok ne bo vedno zadovoljen, da bodo prisotni izbruhi, upor in čustva, in da to ne pomeni, da dela nekaj narobe.

Notranja avtoriteta se začne graditi takrat, ko starš začne zaupati sebi, ko se opre na svoje vrednote, ko poenostavi pravila in ko se odloči, da ne bo spreminjal smeri ob vsaki otrokovi reakciji in ko zmore ostati miren tudi takrat, ko otrok ni.

To je proces in ne zgodi se čez noč. Zgradi se skozi ponavljajoče izkušnje, kjer starš vidi, da lahko postavi mejo, da lahko otrok reagira in da kljub temu odnos ostane, da ni potrebno biti popoln, da bi bil dovolj dober.

In ravno v tem je bistvo. Avtoriteta ni nekaj, kar si nadeneš, ampak začneš čutiti v sebi.

Želiš več notranje jasnosti?

Če želiš:

• manj dvoma v vsakdanjih situacijah,
• več miru pri postavljanju mej,
• in več občutka, da veš, kaj delaš,

sem pripravila brezplačni vodič za starše s konkretnimi stavki in pristopi.

Avtoriteta ni nekaj, kar si nadeneš, ampak nekaj, kar začneš čutiti v sebi.