Starš, ki vodi, ne rešuje (razlika, ki spremeni vse)

Kaj pomeni »reševati« otroka?

Reševanje pomeni, da starš:

• prevzame nalogo namesto otroka,
• prepreči, da bi otrok občutil frustracijo,
• hitro odpravi problem, da situacija mine.

To se dogaja v vsakdanjih situacijah:
ko otrok ne zna obleči jakne, ko ne želi pospraviti, ko se zaplete v konflikt ali ko odneha ob prvi težavi.

Starš takrat poseže, ker želi pomagati.
Ampak sporočilo, ki ga otrok dobi, je drugačno: »Ti tega ne zmoreš sam.«

Kaj pomeni »voditi« otroka?

Vodenje je drugačen pristop.
Starš ostane prisoten, vendar ne prevzame odgovornosti namesto otroka.

Otrok ostane tisti, ki:

• poskuša,
• išče rešitev,
• naredi korak naprej.

Starš pa je tisti, ki:

• usmerja,
• spodbuja,
• in drži okvir.

Namesto da naredi namesto njega, reče: »Poskusi, jaz sem tukaj.«

Zakaj starši pogosto rešujemo?

• Ker nam je težko gledati otroka v stiski.
• Ker želimo, da je hitro mir.
• Ker imamo občutek, da mu pomagamo.
• In tudi zato, ker je pogosto hitreje.

Ampak kratkoročna rešitev ne pomeni dolgoročne koristi.

Kaj se zgodi, ko starš preveč rešuje?

Otrok ne razvija:

• samostojnosti,
• vztrajnosti,
• občutka kompetentnosti.

Namesto tega se lahko začne zanašati na odraslega ali pa se hitro preda.

Otrok ne potrebuje, da mu odstranimo vse ovire ampak potrebuje, da ga naučimo, kako jih premagati.

Zakaj vodenje deluje?

Iz razvojnega vidika otrok raste skozi izkušnjo.
Ko nekaj naredi sam, dobi občutek: »Zmorem.«

Ta občutek je temelj samozavesti (pohvala, nagrada, izkušnja).

Ko starš vodi namesto da rešuje, takrat otrok:

• razvija notranjo moč,
• uči se soočanja z izzivi,
• postaja vedno bolj samostojen.

Kje je meja med podporo in prepuščanjem?

Vodenje ne pomeni, da otroka pustimo samega.

Pomeni pa, da:

• smo prisotni,
• pomagamo, ko je res potrebno,
• ampak ne odvzamemo izkušnje.

Otrok potrebuje občutek: »Nisem sam. Ampak tudi nekdo drug ne bo naredil namesto mene.«