Zakaj otrok najbolj potrebuje mirnega starša

Vstop v vrtec je za otroka velik življenjski prehod.

Za odrasle je to morda nekaj običajnega. Vemo, da otrok odhaja v varno okolje, med strokovne delavce, med otroke, v prostor, kjer bo imel igro, rutino, obroke, počitek in veliko novih izkušenj.

Za otroka pa je to lahko povsem drugačna izkušnja.

Otrok prvič za daljši čas zapusti mamo, očeta oziroma osebo, na katero je najbolj navezan. Pride v nov prostor, med nove obraze, nove vonje, nove zvoke, nova pravila in novo dnevno rutino. Njegov notranji svet se mora v zelo kratkem času prilagoditi na veliko spremembo.

Zato uvajanje v vrtec ni samo organizacijski dogodek, ampak je čustveni proces.

Zakaj je uvajanje za otroka tako občutljivo?

Majhen otrok svet še vedno doživlja predvsem skozi odnos z odraslim, na katerega je navezan. Ta odrasli je zanj varna baza. Ob njem se otrok umiri, raziskuje, se vrača po tolažbo in preko njega preverja, ali je svet varen.

Ko mora otrok prvič ostati v vrtcu brez starša, se lahko v njem sproži močna stiska. To ne pomeni, da je otrok razvajen, preveč navezan ali da starši delajo kaj narobe.

Pomeni, da otrok doživlja ločitev od varne osebe.

Pri nekaterih otrocih se to pokaže z jokom, pri drugih z oklepanjem, jezo, tišino, zavračanjem hrane ali težavami s spanjem. Nekateri se v vrtcu hitro umirijo, doma pa postanejo bolj občutljivi, razdražljivi ali želijo biti ves čas ob staršu.

Vse to so lahko povsem običajni odzivi na veliko spremembo.

Otrok še nima zrelih možganov, da bi si lahko rekel: »Mami gre zdaj v službo, ampak se bo čez nekaj ur vrnila.« Tega se šele uči in uči se skozi ponavljajočo izkušnjo, da starš vedno znova pride nazaj.

Otrok čuti več, kot starši povedo z besedami

Starši otroku pogosto rečejo: »Saj bo vse v redu.«

Toda otrok ne posluša samo besed.

Opazuje obraz, ton glasu, telesno napetost, hitrost gibov, pogled, dihanje, energijo odraslega…

Če starš govori, da bo vse v redu, hkrati pa je v sebi poln strahu, nezaupanja ali dvoma, otrok to pogosto začuti. Ne zna si razložiti, kaj se dogaja, zazna pa, da odrasli ni miren.

In ker je odrasli otrokov notranji kompas, otrok ob njegovi negotovosti pogosto postane še bolj negotov.

Zato je pri uvajanju v vrtec zelo pomembno, da starši ne pripravljajo samo otroka, ampak tudi sebe.

Starš ne rabi biti brez čustev. Popolnoma normalno je, da je ganjen, zaskrbljen ali da mu je težko. Pomembno pa je, da otrok ob njem začuti osnovno sporočilo: »Zaupam, da zmoreš, zaupam vrtcu, zaupam tvoji vzgojiteljici in vedno se vrnem pote.«

To sporočilo otroku daje varnost.

Zaupanje v vrtec ni majhna stvar

Otrok bo lažje sprejel vrtec, če bo čutil, da ga sprejema tudi starš.

Če starš pred otrokom govori, da ne ve, ali bo vzgojiteljica znala poskrbeti zanj, da bo tam težko, da ga bo strah ali da se mu bo kaj hudega zgodilo, otrok ne bo slišal skrbi odraslega kot ljubezen. Slišal jo bo kot opozorilo, da vrtec ni varen.

Seveda je prav, da starši zastavijo vprašanja, se pogovorijo z vzgojiteljico, povedo posebnosti svojega otroka in si ustvarijo občutek zaupanja. Toda ta pogovor naj bo odrasel pogovor med odraslimi.

Otrok pa naj od staršev dobi jasno in mirno sporočilo, da odhaja v prostor, kjer bodo zanj poskrbeli.

Vzgojiteljica za otroka ne postane pomembna čez noč, zaupanje se gradi postopoma. Otrok mora najprej doživeti, da ga ta nova odrasla oseba vidi, sliši, potolaži in se nanj odzove. Ko začne vzgojiteljico doživljati kot varno osebo, postane ločitev od starša lažja.

Zato je sodelovanje med starši in vrtcem izjemno pomembno.

Slovo naj bo kratko, jasno in iskreno

Ena najpogostejših napak pri uvajanju je, da se starš od otroka poslovi predolgo ali pa odide na skrivaj.

Če starš odide na skrivaj, se otrok sicer morda v tistem trenutku ne razjoka, vendar lahko kasneje doživi še večjo negotovost. Otrok se lahko začne spraševati, kdaj bo starš spet izginil. To ne krepi zaupanja, ampak ga zmanjšuje.

Po drugi strani pa predolgo slovo pogosto poveča stisko. Starš stoji na vratih, otrok joka, starš se vrača, ga še enkrat objame, potem še enkrat razlaga, potem spet okleva. Otrok ob tem ne dobi občutka varnosti, ampak občutek, da je situacija res težka.

Najbolj podporno slovo je mirno, kratko in predvidljivo.

Na primer: »Zdaj greš v igralnico. Jaz grem v službo. Po kosilu pridem pote. Rada te imam.«

Potem objem, predaja vzgojiteljici in odhod.

Otrok ima pravico jokati, starš pa ima nalogo, da ob tem ostane čim bolj stabilen.

Jok ni dokaz, da otrok ni pripravljen

Veliko staršev se ob joku prestraši in pomisli, da otrok ne bo zmogel.

Toda jok ob ločitvi ni nujno znak, da uvajanje ne gre dobro. Jok je lahko otrokov način izražanja stiske, ker še nima dovolj besed, z jokom pove: »Težko mi je. Pogrešam te. Ne poznam še tega prostora.«

Naloga odraslih ni, da otrok nikoli ne joka ampak, da otrok v joku ni sam.

Če ga vzgojiteljica sprejme, potolaži, mu pomaga preusmeriti pozornost in mu ponavlja izkušnjo varnosti, se otrok postopoma uči, da vrtec ni nevaren prostor. Uči se, da je lahko žalosten, pa je še vedno varen. Uči se, da starš odide, vendar se vedno vrne.

To je za otroka zelo pomembna razvojna izkušnja.

Kaj lahko starši naredijo pred uvajanjem?

Otroku lahko že doma pomagamo, da prehod v vrtec ne pride kot popolno presenečenje.

Z njim se lahko pogovarjamo preprosto in mirno. Ne z dolgimi razlagami in ne z zastraševanjem. Lahko mu povemo, da bo šel v vrtec, da bodo tam otroci, igrače, vzgojiteljica, malica, počitek in da ga bo starš prišel iskat.

Koristno je, da otrok vidi vrtec, pot do vrtca, garderobo ali igrišče, če je to mogoče. Pomaga tudi igra vlog, doma se lahko igrate vrtec. Otrok je lahko otrok, starš je lahko vzgojiteljica, plišasta igrača pa gre prvi dan v vrtec. Otroci skozi igro pogosto predelajo tisto, česar še ne znajo povedati z besedami.

Dobro je tudi, da v času uvajanja ne uvajamo preveč drugih velikih sprememb. Če je mogoče, takrat ne začnemo hkrati z odvajanjem od dude, plenic ali selitvijo v svojo sobo. Otrok že tako predeluje veliko novega.

Kaj pa, če je staršu zelo težko?

Tudi starši potrebujejo dovoljenje, da jim je težko.

Prvo uvajanje v vrtec ni prehod samo za otroka. Je tudi prehod za mamo in očeta. Starš mora zaupati otroka drugim ljudem. Mora sprejeti, da ne bo ves čas vedel, kaj otrok počne, kako se počuti in kaj doživlja.

To je lahko čustveno zelo zahtevno, a pomembno je, da starš svoje največje stiske ne predaja otroku. O svojih strahovih naj se pogovori s partnerjem, prijateljico, svetovalno delavko ali vzgojiteljico, ne pa pred otrokom na način, ki bi otroku povečal občutek negotovosti.

Otrok potrebuje starša, ki svoja čustva zna nositi dovolj varno, da otrok ob njem ne čuti, da mora skrbeti še za odraslega.

Po vrtcu otrok pogosto potrebuje več bližine

Ko otrok pride domov iz vrtca, je lahko utrujen, občutljiv ali bolj zahteven. To ne pomeni nujno, da je bilo v vrtcu slabo.

Pogosto pomeni, da se je otrok čez dan zelo trudil, opazoval je nove obraze, sledil novi rutini, se prilagajal skupini, poslušal navodila, delil igrače in zadrževal veliko čustev.

Doma, kjer je najbolj varen, ta čustva pridejo na plano.

Zato je v prvih tednih uvajanja dobro, da popoldnevi niso preveč natrpani. Otrok pogosto potrebuje mir, bližino, stik, predvidljivo večerno rutino in starša, ki ne razume vsakega izbruha kot nagajanje.

Včasih otrok po vrtcu ne potrebuje vprašanja: »Kako je bilo?«

Potrebuje samo objem, čas in občutek, da je spet doma.

Uvajanje ni tekmovanje

Eden večjih pritiskov za starše je primerjanje.

»Njegov otrok je že po treh dneh ostal brez joka.«

»Naš pa še vedno joka.«

»Mogoče nekaj delamo narobe.«

Vsak otrok ima svoj tempo.

Nekateri otroci se hitro vključijo, drugi potrebujejo več časa, nekateri najprej delujejo dobro, stiska pa se pokaže šele kasneje. Nekateri jokajo ob slovesu, vendar se po nekaj minutah v skupini umirijo.

Pomembno je, da otroka ne primerjamo z drugimi, ampak opazujemo njega.

Kako spi, kako je, kako se umiri, kako se odziva na vzgojiteljico ali počasi sprejema prostor,…

Napredek pri uvajanju ni vedno viden kot popolno veselje ob prihodu v vrtec. Včasih je napredek že to, da otrok sprejme tolažbo vzgojiteljice, da za nekaj minut vstopi v igro, da po kosilu mirneje počaka starša.

To so majhni, a zelo pomembni koraki.

Kaj otrok v resnici potrebuje?

Otrok pri uvajanju potrebuje starša, ki ga pripravi, ga umiri in mu zaupa. Potrebuje vzgojiteljico, ki ga sprejme, opazi in mu pomaga graditi občutek varnosti. Potrebuje čas, da spozna nov prostor, nove ljudi in novo rutino.

Najpomembnejše sporočilo, ki ga lahko starši v tem obdobju predajo otroku, je:

»Vem, da ti je lahko težko, ampak verjamem, da boš zmogel in nisi sam.«

In ravno ta občutek varnosti je tisto, kar otroku pomaga narediti prvi velik korak iz domačega naročja v širši svet.

O avtorici

Janja Kelhar je NLP mojstrica, coachinja in vzgojiteljica z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z otroki in starši. Skozi predavanja, coaching in programe pomaga staršem graditi bolj umirjene odnose, razvijati zdrave navade ter vzgajati samozavestne in odgovorne otroke.

Verjame, da se največje spremembe začnejo z majhnimi koraki in da otroci najbolj potrebujejo odrasle, ki jih znajo razumeti, voditi in podpirati.