Velik korak iz vrtca v šolo
Prvi šolski dan je za otroka velik dogodek.
Za odrasle je to pogosto dan ponosa, fotografij, nove torbe, šolskih potrebščin in občutka, da otrok stopa v novo obdobje. Za otroka pa je ta dan veliko več kot samo začetek šole, je prehod iz znanega v novo.
Iz vrtca, kjer je poznal prostor, otroke, vzgojiteljice, dnevno rutino in pravila, v šolo, kjer ga čakajo nova učilnica, nova učiteljica, novi sošolci, drugačen način dela, več pričakovanj in nova vloga.
Otrok ne postane šolar samo zato, ker ima novo torbo in prvi šolski dan sede v šolsko klop. V šolsko okolje se mora postopoma čustveno, socialno in vedenjsko vključiti, zato je prehod iz vrtca v prvi razred v marsičem podoben uvajanju v vrtec.
Tudi tukaj otrok potrebuje čas, občutek varnosti, odrasle, ki mu pomagajo razumeti, kaj se dogaja in predvsem potrebuje starše, ki mu s svojim odnosom sporočajo: »Verjamem, da boš zmogel.«
Prehod v šolo ni samo sprememba prostora
Ko otrok zapusti vrtec in vstopi v šolo, se ne spremeni samo stavba, ampak tudi dnevna rutina, način dela, pričakovanja, zahteve,.... V vrtcu je bilo več igre, več spontanosti, več gibanja in manj formalnih pričakovanj. V šoli otrok začne spoznavati drugačno strukturo. Uči se sedeti pri dejavnostih, poslušati navodila, slediti skupini, skrbeti za svoje stvari, počakati na vrsto, delati naloge in se vključevati v novo skupino.
To so velike spremembe, zato je pomembno, da starši prvega razreda ne gledamo samo skozi vprašanje: »Ali zna brati, pisati in računati?«
Otrokova pripravljenost na šolo ni samo znanje črk in številk. Veliko pomembnejše je, kako otrok zmore slediti navodilom, kako se znajde med vrstniki, kako izraža svoje potrebe, kako sprejme pomoč odraslega, kako se sooča z neuspehom in kako postopoma razvija samostojnost.
Prvi razred ni namenjen temu, da otrok že vse zna, ampak temu, da se v varnem okolju začne učiti.
Kako otrok doživlja prvi šolski dan?
Otroci prvi šolski dan doživljajo zelo različno.
Nekateri komaj čakajo. Veselijo se torbe, učilnice, novih prijateljev in občutka, da so zdaj veliki. Drugi so tišji, zadržani, negotovi ali celo prestrašeni. Nekateri bodo navdušeni zjutraj, popoldne pa zelo utrujeni. Nekateri bodo prve dni delovali pogumno, stiska pa se bo pokazala šele kasneje.
Vse to je normalno.
Otrok se ob velikih prehodih pogosto ne odzove tako, kot odrasli pričakujemo. Morda ne bo znal povedati: »Strah me je, ker ne vem, kaj me čaka.« Namesto tega bo morda zvečer težje zaspal, morda bo bolj razdražljiv, morda bo jokal zaradi majhne stvari ali pa bo morda spet bolj iskal bližino starša.
To ne pomeni, da ni pripravljen na šolo ampak, da predeluje veliko novega.
Otroški možgani potrebujejo ponavljanje in izkušnje. Otrok se ne umiri zato, ker mu enkrat razložimo, da bo v šoli lepo. Umiri se takrat, ko večkrat doživi, da je v šoli varno, da ga učiteljica vidi, da zmore slediti dnevu in da starš po koncu pouka vedno pride ponj.
Zakaj je mir starša tako pomemben?
Tako kot pri uvajanju v vrtec tudi pri vstopu v šolo otrok zelo močno zaznava notranje stanje staršev.
Lahko mu govorimo: »Saj bo vse v redu.« Toda otrok ne posluša samo besed.
Opazuje naš obraz, naš glas, našo napetost, naš pogled, naš odnos do šole, način, kako govorimo o učiteljici, način, kako govorimo o obveznostih,…
Če starš šolo predstavi kot nekaj strašnega, strogega ali napornega, otrok lahko začne šolo doživljati kot prostor pritiska.
Če starš ves čas ponavlja: »Zdaj bo pa resno, zdaj ne bo več heca, zdaj se bo treba učiti,« otrok lahko dobi občutek, da vstopa v nekaj težkega in nevarnega.
Seveda je šola pomembna, seveda prinaša več odgovornosti, a otrok ne potrebuje strahu, da bo postal odgovoren, ampak potrebuje varno vodenje.
Veliko bolj podporno je, če mu rečemo: »V šoli bo veliko novega, nekaj ti bo všeč, nekaj ti bo mogoče na začetku težko, ampak tam bodo odrasli, ki ti bodo pomagali. Tudi midva bova tukaj zate.«
S tem otroku ne obljubljamo, da bo vse lahko. Sporočamo pa mu, da v tem prehodu ni sam.
Kaj lahko starš naredi pred prvim šolskim dnem?
Največ, kar lahko starš naredi pred prvim šolskim dnem, je, da otroku pomaga ustvariti občutek predvidljivosti.
Otroci se lažje umirijo, ko vedo, kaj lahko pričakujejo, zato je dobro, da se z otrokom pogovarjamo o šoli na preprost in stvaren način. Ne dramatiziramo, ne strašimo in ne idealiziramo.
Lahko mu povemo, kako bo približno potekal dan, kje bo odložil stvari, kdo ga bo spremljal., kdaj bo malica, kdaj pride starš ponj, kako se reče učiteljici, kje bo stranišče, kaj naredi, če česa ne ve,…
To so za odrasle majhne stvari, za otroka pa so lahko zelo pomembne.
Če je mogoče, je dobro, da otrok pred začetkom šole vidi šolo, pot do šole, vhod, garderobo ali igrišče. Poznan prostor zmanjšuje občutek negotovosti.
Pomaga pa tudi, da doma nekaj dni prej postopoma uvajamo bolj mirno večerno rutino in nekoliko bolj šolski jutranji ritem, zato, da njegovemu telesu in možganom pomagamo pri prehodu.
Prvi šolski dan naj bo miren, ne popoln
Veliko staršev si želi, da bi bil prvi šolski dan popoln.
Da bi bila fotografija lepa, da otrok ne bi jokal, da bi bil navdušen, da bi vse potekalo brez zapletov,… Vse kar prvi šolski dan potrebujemo je mir in umirjenost.
Dobro je, da si starši zjutraj vzamejo dovolj časa. Hitenje, priganjanje in napetost lahko otroku povečajo stres. Otrok naj vstane dovolj zgodaj, poje zajtrk, se obleče in ima nekaj trenutkov, da vstopi v dan brez prevelikega pritiska.
Pred šolo mu ni treba dati dolgega govora. Dovolj je kratek, jasen in topel stavek: »Danes je tvoj prvi šolski dan. Verjamem, da boš zmogel, če bo kaj težko, povej učiteljici. Po pouku pridem pote.«
Slovo naj bo podobno kot pri uvajanju v vrtec. Toplo, jasno in ne predolgo.
Če otrok postane negotov ali se stisne k staršu, to ne pomeni, da moramo paniko še povečati. Lahko ga objamemo, mu povemo, da ga razumemo in ostanemo stabilni in mirni.
Samostojnost se ne začne prvi šolski dan
Ena pomembnih tem pri prehodu v šolo je samostojnost.
A samostojnost ni nekaj, kar od otroka zahtevamo šele takrat, ko prestopi šolski prag. Samostojnost se gradi že prej, v vsakdanjih majhnih situacijah.
Otrok, ki zna sam obuti čevlje, pospraviti copate, obesiti jakno, odpreti nahrbtnik, povedati, da mora na stranišče, prositi za pomoč in pospraviti svoje stvari, v šolo vstopa z več notranjega občutka: »Zmorem.«
To ne pomeni, da mora biti otrok popolnoma samostojen, ampak to, da mu starši ne naredimo vsega namesto njega.
Če mu doma vedno nosimo torbo, zlagamo stvari, iščemo copate in urejamo vse namesto njega, bo v šoli težje prevzel svojo vlogo. Če pa ga postopoma vključujemo, mu pokažemo in dovolimo, da vadi, otrok razvija občutek kompetentnosti.
Pri samostojnosti je pomembno, da ne zahtevamo preveč naenkrat, začnemo z majhnimi koraki.
Danes naj sam pripravi copate, jutri naj sam pospravi peresnico v torbo, naslednji teden naj zvečer pripravi oblačila za naslednji dan,…
Kaj otrok potrebuje po prvem šolskem dnevu?
Ko otrok pride domov po prvem šolskem dnevu, starši pogosto želimo izvedeti vse.
- »Kako je bilo?«
- »Kaj ste delali?«
- »Kdo sedi zraven tebe?«
- »Kaj je rekla učiteljica?«
- »Si našel prijatelje?« … Otrok pa je lahko preutrujen, da bi odgovarjal.
Prvi šolski dan je zanj poln vtisov, novi obrazi, novi glasovi, nova pravila, nova učilnica, nova pričakovanja,… in tudi če je bil dan lep, je lahko zelo naporen. Zato otrok po šoli ne potrebuje zasliševanja, ampak hrano, počitek, igro, bližino ali tišino.
Nekateri otroci bodo govorili takoj, drugi šele zvečer, tretji skozi igro. Pomembno je, da jim damo prostor in čas.
Ne primerjajmo otrok
Prehod v šolo ni tekmovanje.
Nekateri otroci bodo prvi dan samozavestno odkorakali v učilnico, drugi bodo potrebovali več spodbude. Nekateri bodo hitro našli prijatelje, drugi bodo dlje opazovali. Nekateri bodo zlahka sledili navodilom, drugi bodo potrebovali več časa.
Otroci se razvijajo različno, zato ni koristno, da otroku govorimo:
- »Poglej, vsi drugi so šli brez joka.«
- »Tvoj prijatelj se pa nič ne boji.«
- »Zdaj si že velik, ne obnašaj se kot dojenček.«
Takšni stavki otroku ne pomagajo, pogosto ga le osramotijo.
Veliko bolj podporno je, če mu pomagamo razumeti, kaj doživlja, in ga hkrati nežno vodimo naprej.
Kaj je najpomembnejše?
Prvi šolski dan je eden tistih dni, ki ostanejo v spominu. Ne samo zaradi nove torbe, zvezkov, učilnice in prve fotografije pred šolo, ampak predvsem zaradi občutka, s katerim otrok stopi v to novo obdobje.
Najpomembnejše je, da otrok ob sebi začuti odrasle, ki mu zaupajo. Starše, ki mu s svojim mirom sporočajo, da je šola varen prostor za rast. Učitelje, ki razumejo, da šestletnik v šolo prinaša radovednost, občutljivost, igrivost, potrebo po gibanju in veliko željo po sprejetosti. Družino, ki v tem prehodu vidi otroka v celoti, ne samo bodočega učenca.
Prvi šolski dan je začetek nove poti. Otrok stopa v svet novih izkušenj, novih prijateljstev, novih znanj in majhnih zmag. Vsak dan bo prinesel nekaj novega. Nekaj mu bo šlo z lahkoto, pri nečem bo potreboval več časa, pri nečem pa več podpore in prav v tem je smisel učenja.
Otrok raste takrat, ko čuti, da sme poskušati, ko ve, da se lahko zmoti, ko doživi, da se stvari ne naučimo vedno takoj, ampak korak za korakom, ko ima ob sebi odrasle, ki verjamejo vanj tudi takrat, ko sam še ni povsem prepričan vase.
Zato je lahko najlepše sporočilo, ki ga na prvi šolski dan predamo otroku, zelo preprosto:
»To je tvoj nov začetek in verjamemo vate. Učil se boš, poskušal, spoznaval nove stvari in vsak dan boš zmogel malo več. Tukaj smo, da te podpiramo.«
S takšnim občutkom otrok v šolo ne vstopa s težo pričakovanj, ampak z zaupanjem, da je pred njim pot, na kateri bo rasel.
In prav to je največ, kar mu lahko damo na prvi šolski dan: občutek, da ni sam, da je viden in da zmore narediti naslednji korak.
O avtorici
Janja Kelhar je NLP mojstrica, coachinja in vzgojiteljica z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z otroki in starši. Skozi predavanja, coaching in programe pomaga staršem graditi bolj umirjene odnose, razvijati zdrave navade ter vzgajati samozavestne in odgovorne otroke.
Verjame, da se največje spremembe začnejo z majhnimi koraki in da otroci najbolj potrebujejo odrasle, ki jih znajo razumeti, voditi in podpirati.
